Glede na njene prisrčne, a nerodne odzive na svet, se zdi, da možgani vaše mačke v najboljšem primeru delujejo na muhast način. Napredna prefrontalna skorja pomaga ljudem, da se racionalno odzovejo, ne da bi se zanašali na "logiko mačk".
Amygdala: Center za obdelavo čustev
Dve regiji mandljeve oblike v človeških možganih nadzorujeta čustvene odzive na podlagi prispevkov z drugih možganskih področij. Najpogostejša funkcija amigdale vključuje sintetiziranje odzivov strahu iz okolja, na primer, ko na vrhu prvega velikega hriba tečete na vlaku.
Mačke imajo tudi amigdale, ki sprožijo čustvene odzive, kot je strah. Pri mučki se lahko pojavi reakcija strahu, ko jo odpeljejo v veterinarsko pisarno in lahko po slutnjah, vonjih in zvokih domneva, da jo veterinar verjetno neprijetno muči in spodbuja.
Talamus in senzorične skorje: viri čustvene stimulacije
Senzorične skorje preko talamusa pošiljajo informacije amigdali, zbrani iz vaših čutnih organov. Nato vaša amigdala sproži čustveno reakcijo, ki temelji na teh dražljajih. Na primer, vaše oči vidijo, da vaš najboljši prijatelj hodi proti vam in se nasmehne. Ta dražljaj se zazna v vidni skorji, nato pa se talamus odloči, da bo te podatke posredoval drugim delom možganov, vključno z amigdalo. Nato amigdala reče: "Hura, moj najboljši prijatelj!" in imate pozitivno čustveno reakcijo na to, kar ste videli.
Pri mački je dober primer, ko vas ob koncu dolgega dne vidi, kako hodite skozi vrata. To senzorično stimulacijo razlaga njena amigdala, ki po njenem sistemu pošilja endorfine (srečne hormone), kar povzroči pretrganje in prijetno drgnjenje na nogi.
Hipokampus: Spomini sprožijo čustva
V hipokampusu so shranjeni dolgoročni spomini, na primer, kako ste se počutili, ko ste na dan mature hodili po odru. Hipokampus se hrani tudi neposredno v amigdalo. Znanstveniki verjamejo, da zato lahko sledi poplava močnih čustev, ko se spomnimo živega spomina.
Vaša mačka ima tudi hipokampus, čeprav njeni shranjeni spomini niso povsem enaki vašim. Kitty se bo verjetno spomnila, da jo je pes nazadnje obiskal, ko jo je zadnjič pregnal in se skrila pod kavč. Torej, če Kitty psa spet zagleda, informacije iz njene senzorične skorje sprožijo spomin v njenem hipokampusu, ki komunicira z njeno amigdalo, ki jo preplavi s strahom.
Prefrontalna skorja: izbira razuma nad strahom
Prefrontalna skorja ima dialog z amigdalo, ko se sproži odziv strahu. Amigdala pravi: "Bojte se!" Nato prefrontalna skorja razmišlja: "Ali se je tega res treba nečesa bati?" V nasprotnem primeru prefrontalna skorja pošlje te informacije amigdali, ki preneha z reakcijo strahu, tako da se ne počutite več prestrašeni. Če se ta postopek večkrat zgodi z istim dražljajem - na primer vaš brat skoči iz omare in zakriči "BOO!" - sčasoma vaša predfrontalna skorja "nauči" vašo amigdalo, da ne sme imeti strašne reakcije na ta dražljaj.
Mačka predfrontalne skorje ni niti približno tako razvita kot človeška - zato ne more razmišljati na enak način kot vi. Kljub temu se bodo mačji možgani sčasoma naučili, da ne bodo imeli čustvenih reakcij na stvari, za katere lahko ugotovi, da so iracionalne. Na primer, če se vaša mucka najprej prestraši zvoka vašega odlaganja smeti, bo sčasoma, ko jo bo slišala vsak dan, izvedela, da se ji ne zgodi nič slabega, ko pritisnete to stikalo. Če bi mačke lahko rezonirale in zmanjšale svoje strahovne reakcije na ravni ljudi, bi končno spoznale, da se sesalnika ni treba bati.
