i cocker au bord d'un lac slika Sophie Hurel iz Fotolia.com
Ob pogledu na fotografije ameriških koker španjelov s konca 19. in začetka 20. stoletja morda težko prepoznate pasmo. Vendar je plašč koker španjela doživel največjo preobrazbo.
Zgodovina ameriškega koker španjela
Koker španjeli izvirajo iz angleških poljskih španjelov, ki so bili vzrejeni posebej za lov in pridobivanje evrazijskega lesa. Ko je koker španjel prišel v ZDA, so ga še dodelali v psa, ki je bolj primeren za lov na ameriškega leska, manjšega ptiča od evropskega bratranca. Ameriški koker španjel je bil vzrejen kot gorski španjel, ki običajno ni pridobival ptic, sestreljenih nad vodo. Bil je rdeči španjel, pes, ki je silil ptice v zrak od tam, kjer so se skrivale, da bi lovci lahko streljali nanje. Najmanjši od psov orožnikov, ameriški koker španjel, je padel v nemilost kot lovski pes. Čeprav nekatere lovske linije ameriških koker španjelov še vedno obstajajo, je ameriški koker španjel še vedno priljubljen kot hišni ljubljenček in razstavni pes.
Ameriški koker španjel AKC pasme Standard
Standard pasme ameriški koker španjel, ki ga je potrdil Ameriški kinološki klub, opisuje dlako, ki je kratka in fina na glavi, vendar postane srednje dolga na telesu. Ustrezen predstavnik pasme ameriški koker španjel bo imel svilnato dlako, ki jo bo morda rahlo mahnila. Ušesa, prsni koš, trebuh in noge ameriškega koker španjela bi morali biti "dobro pernati, vendar ne tako pretirano, da bi skrivali črte in gibanje koker španjela".
Show-Bred proti Field-Bred
Ko je ameriški koker španjel postajal priljubljen kot hišni ljubljenček in razstavni pes, je selektivna vzreja spodbujala značilnosti, zaradi katerih so bili njegovi člani manj primerni za lov. Ameriški kokerji in spremljevalni ameriški kokerji so bili vzrejeni tako, da so manjši od psov, vzrejenih na terenu, ali tistih, ki so bili rejeni za lovske sposobnosti in pridobivanje. Praktične resice nog lovskega španjela so postale težka "oprema" gostih, mehkih las, za katere je bilo bolj verjetno, da se bodo ujeli v grmičevju, če bi šli na polje.
Kontigent lovcev trdi, da so rejci razstav vzgajali lovski nagon iz svojih linij, rejci razstav pa trdijo, da lahko in pogosto lovijo s svojimi psi po umiku iz konformacijskega obroča. Res je, da se rejci pasjih psov bolj osredotočajo na instinkt, rejci razstav pa bolj na videz psa. Ker rejci razstav še naprej tekmujejo v poskusih in več koker španjelov v lovskih preizkušnjah in na terenu, je možno, da se bo vrzel lovskega nagona, če ne celo zunanja, med različicama ameriškega koker španjela sčasoma zmanjšala.
Pokaži plašč proti poljskem plašču
Bogat plašč razstavnega koker španjela prihaja iz dveh virov: genetike in nege. Njihovi plašči se razvajajo od trenutka, ko so izbrani za del redkega konformacijskega sveta. Nasprotno pa je plašč koker španjela, gojenega na terenu, občasno krtačen in redko obrezan.
Obe vrsti koker španjela imata "jakno", sedlo krajših in gladkejših las, ki segajo čez hrbet od ramen do bokov, toda tu se podobnost med plašči obeh sort konča. V vzrejenih pasjih ušesih in nogah je namesto težke opreme dlake razstavnega psa nameščeno kratko, težko perje. Dlaka na prsih in rebrih vzrejenih psov se lahko nekoliko obesi in na hrbtu nog poljskega psa je lahko obrobje daljših las, v nasprotju s težko zaveso dlake, ki zakriva enaka področja na plašču razstavnega psa .
Čeprav ima genetika pomembno vlogo pri razliki med obema vrstama dlake, šov španjel na terenu ni nujno v nepremagljivem slabšem položaju. Ko upokojenega razstavnega psa obrijejo in postrižejo, če ohrani lovski nagon, bi moral biti sposoben tudi loviti.
