Če je vašemu nemškemu pastirju diagnosticirana degenerativna mielopatija, je edina tolažba ta, da končno veste, kaj je s psom narobe. Vaš veterinar je sprva morda že zdravil vašega prijatelja zaradi pogostejših motenj, vendar se vaš pes ni izboljšal. Čeprav ni zdravila, zdaj obstaja genetski test za bolezen.
Degenerativna mielopatija
Degenerativna mielopatija pri psih je podobna multipli sklerozi pri ljudeh. Primerjali so jo tudi z Lou Gehrigovo boleznijo ali amiotrofično lateralno sklerozo. Medtem ko bolezen prizadene druge pasme, je pri nemških ovčarjih tako pogosta, da je znana tudi kot degenerativna mielopatija nemškega ovčarja. Bela snov v pasji hrbtenjači se poslabša, kar pomeni, da njegov živčni sistem ne more več pošiljati ukazov za gibanje med možgani in zadnjimi nogami. Živci zadnje noge ne morejo poslati senzoričnih informacij nazaj v možgane.
Simptomi
Na splošno se pojavlja pri starejših psih, zato lahko zgodnje znake degenerativne mielopatije najprej zamenjate z artritisom. Vaš pes postaja vse bolj nestabilen na hrbtu. Začne vleči zadnje tace, s težavo padati in dvigovati. Razmere se postopoma slabšajo. Prizadeti psi so pogosto ohromljeni na zadnjem delu v nekaj mesecih po pojavu simptomov. Zdravila ni, toda fizikalna terapija in pasji invalidski voziček, ki podpira zadnji del, lahko pomagata pri gibljivosti. Večina prizadetih psov je evtanazirana, ko se ne morejo več premikati. Edina dobra novica je, da stanje ni videti boleče.
1. Superoksid dismutaza
Superoksid dismutaza 1, ki je bila prvič ugotovljena leta 2009, je genetska mutacija DNK nemškega ovčarja, ki povzroča degenerativno mielopatijo. Gre za podedovano recesivno vprašanje. Če pes nosi mutacijo in je vzrejen do nenosilca, se mutacija prenese na 50 odstotkov njihovih mladičkov. Če se dva nosilca razmnožujeta, bo 25 odstotkov njihovih mladičkov imelo dve kopiji mutiranega gena, kar pomeni, da je veliko bolj verjetno, da bodo razvili degenerativno mielopatijo.
Testiranje
Psa lahko testirate na gensko mutacijo za degenerativno mielopatijo. Preizkus je preprost. Psu si narišete lice in dlesni z navadnimi bombažnimi blazinicami, nato vzorce pošljete v laboratorij za gensko testiranje. Ta test identificira tiste pse z dvema običajnima kopijama gena, na katere to ne vpliva; tisti, ki nosijo en normalen in en mutiran gen, postanejo nosilci; in tiste z dvema mutiranima kopijama gena, pri katerih obstaja veliko večje tveganje za razvoj bolezni. Če se izkaže, da ima vaš pes dve mutirani kopiji, ne obupajte. To pomeni samo, da je v večji nevarnosti, ne pa da bo zagotovo prišel v bolezen. Vendar ga ne smete vzrejati.
